Pozdravljeni vsi skupaj,

Po dolgem času pišem spet en članek. Malo o tekočem dogajanju v Sloveniji in po svetu.

Malo bom težil tokrat. Marsikdo se me je sicer že navadil, kdor pa še ne, imam filozofijo da rad povem direktno, tistim ki so to sposobni prenesti, zato nikakor naj nihče ne jemlje sledečega osebno. Še vedno smo tukaj v igri zato da se imamo fajn in da uživamo tistih par minut dnevno, zato bi rad da vsi skupaj sledeče vzamete kot konstruktivno kritiko, ker dejansko nimam nobenega posameznika v mislih ko pišem ta članek. Mislim pa da celi skupnosti nekaj opozoril, ne bo škodilo.


Imam občutek da smo našega predsednika Tripzahh-a pustili precej samega, drži državo pokonci na preveč koncih in ga bomo slej ali prej preveč izmučili. Zato apeliram na vse, da se malo potrudimo in da vsak doprinese malo večji delež k delovanju naše skupnosti. Ni časa, tudi sam ga nimam, popolnoma razumljivo, ampak vsak lahko sem pa tja stisne ven kakšne pol ure več in pomaga na kakšnem koncu. Ali v zavezništvu, vodenju OHjev, deljenju orožja, skrbi za nove igralce, pri člankih in podobno.
Zavedajte se, da v takšnih primerih ko se nekdo tako zelo aktiven umakne zaradi utrujenosti, potencialne zamenjave pa niso niti sledile kaj in kako se kaj dogaja, da se takrat ob prehodu izgubi veliko znanja, informacij in podobno. Izgubijo se zadeve, ki so bile prej popolnoma samoumevne. In če se ne aktiviramo vsi skupaj, bomo po Tripzahovem mandatu organizacijsko padli.





Na zemljevidu vidimo (nekoč) velesilo Kitajsko. Ostali sta jim dve regiji, Islamabad in Vladivostok.
Odločili smo se da jim damo lekcijo, prešli preko plačancev v Veliki Britaniji v severno Ameriko, spotoma pa so se nam pri napadu pridružile še Japonska in Indonezija. Do izbrisa Kitajske manjka Indonezijska zmaga v Islamabadu in naši zmagi, v napadu na Vladivostok in ubranitev uporniške vojne v Mančuriji, vse to bo na sporedu danes zvečer.
Kitajci so se na začetku vojne odločili, da se protestno ne bodo borili. Lep način samo-tolažbe, da izbris na prvi pogled mogoče ne bi preveč pekel, pa mi vseeno verjemite, da jih bo, ko bodo prišli iz numba van na numba vanished.

Kako lahko vojaško gledana druga velesila igre (prva smo še vedno mi, jeb*š kritike, tudi če zaradi zvezdic, ne bi se mogel manj sekirat) postane tako šibka, da se odločijo, da odpor niti nima velikega smisla?

Naj enostavnejša razlaga je da je na naši strani nekje 60% svetovne škode, na drugi pa samo 40%. Vse jasno, vse lepo in prav in konec zgodbe. Lahko si situacijo interpretiramo na ta način in smo po hitrem postopku opravili z to temo, gremo lahko hitro spat, na kanal #nage-babe al pa v gostilno.
Če pa se želimo naučiti lekcijo iz tega, ni več vse tako enostavno. Ni naključje, da je prišlo do takšnega neenakopravnega razmerja v škodi, to je bilo samo vprašanje časa. In z lekcijami na to temo, vam bom najedal v tem članku, ker tudi mi nismo imuni na to in nočem da pademo tja.


Lekcija 1
Kitajci so vedno bili ponosni na svojo požrtvovalnost do zaveznikov. Slednje so pridobivali z sladkimi, visokoletečimi besedami in lezenjem v rektalne predele. Napaka, ki jih je stala svetovne prevlade, je bila občutek vsemogočnosti, nedotakljivosti, da so oni nekaj več. Zapomnite si to in si vsakič, ko vas prevevajo podobni občutki glede nas, izbijte te iluzije ven iz glave na lep ali pa na grd način.
Na eni strani lepe besede, na drugi pa je vedno obstajala kakšna možnost, da bi katerega od manj poslušnih zaveznikov lahko zamenjali. Zato ker lahko. Kar nekaj držav je dobilo to lekcijo, druge pa so enostavno odvrgli, ko so te države imele slabe momente, preslabe aktivnosti njihovega vodstva ali pa je prišlo do napak, ki se vedno bodo dogajale, dobro jutro! Tretje države so to videle in se raje odmaknile stran. V kolikor na zaveznika gledaš kot na škodo, ki jo je sposoben zagotoviti, pričakuješ da igra po tvojih notah, do njega ne pokažeš razumevanja, pričakuješ pa obratno... potem nekoč končaš brez zaveznikov. Ni ravno zapleteno.


Lekcija 2
Poljski predsednik Ambru, je naredil napako, ker je nasedel naši stari znanki Ikti in podelil Turškim plačancem državljanstvo. Se zgodi, tudi nihče od nas ni popoln, želel ni nič slabega. Sedaj izpade kot da Poljaki streljajo v naših uporniških vojnah, kljub temu, da je jasno to niso oni. In da se razumemo, tega bo v prihodnosti samo še več, ker drugega načina kako razdvojiti Axis in Phalanx, ne poznajo.
Ambru je razložil situacijo in se opravičil v članku Slovencem. Vsa čast. Po mojem mnenju pa je opravičilo nepotrebno, ker bi se mi sami morali bolje zavedati par stvari. Od tega da vsak kdaj narobe kaj presodi, tudi če z najboljšimi nameni, tuje napake radi vidimo, svoje malo težje in tukaj ne bo nič narobe če se sami malo zamislimo, pa spustimo na realna tla, da tudi mi nismo popolni in marsikdaj sfalimo.
Danes je Peru izgubil proti Braziliji, prosil za našo pomoč, ampak je ni bilo. Imamo razloge, kaj je bilo? Sfalili smo. Pa če ne bi jaz tega sedaj napisal, se verjetno večini ne bi niti sanjalo, bi se spomnili samo kaj vse smo mi za Peru prej naredili, ob prvi omembi Peruja, da so od nas pričakovali več, pa si zelo lahko predstavljam neutolažljivo užaljenost množice. Sori, ampak tako delujete na momente. 
Naši dedki, babice, so zato govorili da je skromnost lepa čednost. Malo skromnosti v življenju zelo prav pride, manjkrat se opečeš. Pa še zelo poceni je.
Smo res pripravljeni pasti na tako zelo očitne poizkuse rižotarjev, da obrnejo Axis in Phalanx drug proti drugemu, zato da sami končno lahko zadihajo?

Do sem, kjer smo, so nam pomagali zavezniki. Vsak po svojih najboljših močeh in kar je najpomembnejše, kolikor sem spoznal zaveznike, ki jih imamo sedaj, z najboljšimi nameni. Zato je Phalanx tudi toliko časa obstal. Ker ne gre izključno za egoizem držav, ki potrebujejo močno zaščito, ampak za spoštovanje. 


Lekcija 3
Zato vam enkrat za vselej priporočam, nikakor ne pustite, da bi se kdaj zgodilo, da bi Slovenija bila tista, ki bi prva zabila komurkoli nož v hrbet. Naj ga oni nam. Vse to se pozna na dolgi rok. Državo ki odvrže svoje zaveznike, ko jih ali ne potrebuje ali pa je razočarana nad njimi z nekim butastim miksom užaljenosti in nezrelosti vpletenih, takšna poteza še dolgo spremlja. Nastane stereotip, mogoče krivičen, lahko zaradi samo enega manj zrelega posameznika.
Zaveznikov ni tako zelo lahko dobiti. Grajenje zaupanja traja, to je igra na dolgi rok. In če se lahko iz lekcije rižotarjev kaj naučimo, je to to, da je stavek ko jih jebe v povezavo z katerokoli ne-sovražno državo garant za propadlo diplomacijo in poraz na dolgi rok. Ne jemljite zaveznikov kot samoumevnih.



Zakaj ste trpeli in brali ta roman? Zato, ker ni nikoli odveč spomniti na takšne stvari. Situacija z Phalanxom, je tako kot vedno, super. Z Axisom, smo mi zakuhali nekaj vroče krvi, se je umirilo in ni problema.
Nikoli pa ni odveč opomnik, da v teh igrah ne zmagujejo tanki, posamezniki, močna ekonomija, ampak na koncu vedno zmaga spoštovanje, ki si ga je država prislužila, preko posameznikov, skupnosti. Ne aroganca, ne surova moč, 200 miljard škode, ampak spoštovanje.


Kitajska bo danes izbrisana, zaradi mene trolajte, kolikor vam paše, naj jih peče... vseeno pa, preberite zgoraj napisano in razmislite, na kakšen način jih boste trolali. Kot primer razmislite o tem, kako so kraljičini podaniki izgubili svojo državo, ko so toliko časa najedali na dovolj primitiven način, da smo jih pač izbrisali, ne glede na njihovo osuplost in repenčenje da se spravljamo na 10krat šibkejšo državo. Prej bi mislile, punčke.


Dajmo danes zmagat in potem uživati v zmagi. Samo ob tem, imejte v glavi, da če bomo sami arogantni, vzvišeni, popizdili nad zavezniki ob vsaki priliki, brez da bi počakali na njihovo razlago, če jim bomo očitali prvo stvar ki nam prav pride, če bomo sklepali zavezništva na podlagi tega koliko sta si dva predsednika simpatična ali pa pustili uspevati mentaliteti ko jebe vse po spisku. Če se bomo kurčili kako smo oh in sploh, zraven pa nič naredili za to da bi to bili. Če se ne bomo trudili za zaveznike ali pa pred njimi govorili eno, delali pa drugo... potem bomo tudi mi nekoč izbrisani.





Lep pozdrav,
Janez Grozni